Z bolečino v srcu smo se prebudili v današnji dan. Tudi nebo nad Fiero di Primiero joče, saj se poslavlja od čudovitega tedna, polnega pašte (s paradižnikom) in sira. Otročki komaj zadržujejo svoje solze in že načrtujejo, kdaj se bodo znova srečali, objeli in poljubili. Daleč najbolj pa sta otožni Duša in Dragica.
Duša bo najbolj pogrešala modro-sivi iskreni pogled svoje nove švedske prijateljice Fride. Če bo šlo vse po sreči, bo šla čez leto in pol k njej, vmes pa se bo poskušala še šolati na njihovi gimnaziji. Vse to bomo seveda v klubu podprli, nujno pa je, da se Duša do takrat nauči tekoče švedščine.
Dragica se vsa tresoča s suhimi ustnicami spominja njenih Portugalcev. Predvsem malega Žuaua Santosa, s katerim je izmenjala svoj dres. To je bila ljubezen na prvi pogled. Na drugi pogled pa so v igro vskočili Škoti. Duša in Dragica pa sta edini tu okoli, ki sta dejansko ugotovili, kaj nosijo Škoti pod kiltom.
To so naše zadnje besede. Kuščarje smo spakirali. Čaka nas avtocesta do Ljubljane, nato pa povratek med domače hribe.
In še vprašanje: Kaj je med hribi in dolinami?
Zbogom.
