Kaj je moškost? Od kod pride? Kako se obdrži? Kako se jo uporablja? Ali je povezana z naslovom klubskega prvaka? Kdo je pravi moški?
Vse to so vprašanja, ki me prevevajo po današnji večerji. Tiste svetleče čokoladne oči se cel večer niso obrnile vame. Niso se zasvetile in prepričan sem, da se tudi v primeru takega dogodka njene zenice ne bi razširile in mi dale vedeti, da me vsrkavajo globoko vase. Šoping gor ali dol. Lepo grajen hrbet je lep ograjen hrbet in Silva je pa le Silva.
Zvesti oboževalci ste verjetno sledili slabšim in slabšim rezultatom svojega heroja, mene v zadnjih dneh. Kulminacija vsega slabega v moji orientaciji se je zgodila danes. Rekel bi, da se je trening kamp ponesrečil. Moškost je načeta, Rok pa, ki so ga tiste oči prijazno gledale in ki so ga polne, gladke, mamljive, pordele ustnice brezsramno vabile k sebi (s pretvezo udeležbe na nekakšni tekmi), je našel pravo pot in iz dneva v dan pridobiva v skupnem seštevku.
Finalni obračuni na WOCu so nekaj čisto drugega kot kvalifikacije. Tereni so res fenomenalni. Čisti, polni detajlov, hitrejši ... Popoln užitek. WOC sam po sebi me je razočaral. Ničkolikokrat sem si brisal solze iz oči ob izjemnih športnih uspehih tujih športnikov (domače si bom moral več kot očino vzgojiti kar sam), tukaj pa je vse skupaj nekako razvodenelo. V kvalifikacijah sem porabil ves svoj navijaški žar, danes pa sem finale na srednjih progah rajši spremljal kar iz postelje ...
D. mi je predlagal, da bi si šel moškosti nabirat na tiskovno konferenco IOF, ampak sem zamudil. Pri večerji sem ugotovil, da ta svet ni narejen zame. To dokončno obsodbo sem potem parafraziral v nekoliko bolj optimistično obliko, namreč, da jaz nisem dobro prilagojen za ta svet. Sedim namreč za mizo pasjemrznežev. Nikoli prej nisem naletel na skupino ljudi, ki bi imeli take probleme z enim malim psičkom. Pride, malo so podrgne, ker mu manjka soli, te poliže po prepotenih nogah, ipd. Skratka, en tak lep prisrčen občutek. Ti tukaj pa že 8 dni zapored skačejo in se hudijo nad tem izkazovanjem ljubezni.
Tako kot ženske, tudi psi ne iščejo pozornosti tistih, ki so jim že naklonjeni. Rajši se posvečajo tistim, ki jim še niso. Neka čudna kapitalistična logika. Skratka, tudi psa si bom kar svojega kupil in ga sam vzgojil.
Da še malo okrcam slovensko elito, ki svojo čemernost zaradi samo delnega uspeha, ki je ob bolj kritičnem pogledu na rezultate mogoče celo posledica golega naključja ... Elita je samo delno odtekla proge na terenih finalov. Na njihovem mestu bi bil jaz prvi, ki bi hotel preizkusiti teren, na katerem se je izgubila Minna Kauppi. Z vsem navdušenjem bi tudi spremljal razplet final, mogoče bi celo šel odlaufat konkretne proge s finala ... Verjetno se tudi ta odnos nanaša na delno izgubljeno moškost.
Jutri so pred nami zadnji boji. Zadnji dan, ko bi se lahko noge malo bolje izkazale in bi glava enkrat za spremembo ne zatajila. Napaka mi v teh dneh še ni padla pod 10 minut!!! Ampak - pazite se - če se moja moškost po kakšnem naključju okrepi, potem vam ni rešitve.
