Med 15. in 25. januarjem, sva se Simon in Mark v družbi selektorja Jake Piltaverja udeležila priprav na Portugalskem. V soboto, pozno zvečer smo se zbrali na letališču v Portu, od koder smo se peš odpravili do bližnjega hostla, kjer smo prenočili prvo noč. Naslednji dan zjutraj, smo prevzeli rent-a-car, s katerim smo se kasneje odpravili v osrčje hribovite Portugalske. Nastanjeni smo bili v kraju Aguiar da Beira, ki se nahaja na 800 metrov nad morske višine. V pekarni zraven nastanitve, smo si privoščili nekaj sladkega peciva in se odpravili na prvi trening – spoznavanje terena. Na kratko bi teren opisal, ponekod strmo, drugje precej položno pobočje, kjer na karti po večini prevladujejo siva barva (gola skala), razni odtenki zelene (zaraščeno, robidovje) ter črna (skalni skoki in veliki balvani). Hitrost teka niha in je mestoma visoka, drugje spet nizka. V prihodnjih dneh so sledili treningi na podobnih terenih, ampak da ne bo zapis preveč suhoparen in enoličen, si raje preberite naslednji kratek intervju ali pa si oglejte galerijo s foto utrinki.
1. Kakšna je bila pot in kako vama je bilo potovati v tem času?
Simon: »Pot na Portugalsko se je pričela s presenetljivo polnim GoOpti kombijem. Lahko rečem, da sem glede na trenutne razmere upal na bolj prazen kombi. Število potnikov na letališču in v letalo je bilo pričakovano. Tako praznih letališč bi se brez težav navadil, nič čakanja v vrstah. Pa še na letalu sediš kot kralj. Za pot je bilo potrebnih več dokumentov in potrdil, kot po navadi. So jih pa vsaj Portugalci dostojno preverjali, Italijani malo manj.«
Mark: »Prihajal sem iz Švedske, kjer je situacija precej bolj sproščena, kot v drugih državah. Še na letališču (Arlanda severno od Stockholma) nošnja maske ni bila obvezna. Jo je bilo pa seveda potrebno nositi v letalu. Najprej sem letel iz Stockholma v Frankfurt, potem pa še iz Frankfurta v Porto. Vse skupaj je trajalo približno 6 ur. Po pristanku na letališču v Portu, je bilo poostrena kontrola, če imam vsa potrebna potrdila (negativni test in izpolnjen obrazec), pri prestopu letala v Frankfurtu posebne kontrole ni bilo.«
2. Kakšni so se vama zdeli tereni in treningi?
Simon: »Tereni na prvi pogled izgledajo zelo atraktivni, a hkrati tehnično zahtevni. Na prvem treningu sem predvsem iskal poti skozi zaraščene doline in oprijem na kamnitih ploščah. S povečevanjem števila treningov se je višala tudi moja samozavest na terenu. Na realna tla me postavi koridor, kjer več časa preživim izven narisanega območja, in pa zaraščene doline, saj jih nikakor ne uspem prečiti. Si pa na terenu lahko zelo pomagaš z balvani, saj so v večini primerov vidni že od daleč.«
Mark: »Tereni so bili po eni strani precej drugačni v primerjavi s tistimi na Švedskem, po drugi strani pa precej podobni. Veliko je bilo klancev in bodljikovega rastja. Sami treningi so bili postavljeni z orzanžnimi zastavicami. Tipi treningov pa so varirali od hitrih intervalov, do težjih tehničnih treningov (npr. koridor, control picking), kjer je hitrost nižja.«
3. Kakšna se vama je zdela nastanitev in prehrana?
Simon: »Nastanjeni smo bili v obcestnem gostišču s pestro ponudbo pekovskih izdelkov. Zadnji dan ugotovim, da če bi si za zajtrk zaželel rogljič s čokolado, bi ga dobil. Zvečer pa nas z bolj ali manj lokalnimi jedmi gostijo kot grofe. Na splošno je bilo za prehrano super poskrbljeno, edino kosila so bila bolj bora. Pričakovano, saj smo za kosila skrbeli sami. Lokalni prodajalci so posledično ostali brez čokoladnega mleka in rogljičkov. Ob prihodu sta nas pričakali dve zelo mrzli sobi. Tretji ali četrti dan se notranjost sobe le nekoliko ogreje. To pomeni, da ne zebe več v roke, ko med popoldanskim počitkom gledaš filme, za kratke hlače pa vseeno ni dovolj.«
Mark: »Nastanjeni smo bili v neke vrste restavraciji s prenočišči, kjer smo imeli tudi zajtrk in večerjo. Zajtrk je bil precej enoličen, med tem, ko je večerja vsak dan razvajala naše brbončice. Sobe so bile sprva zelo mrzle, ampak proti koncu tedna pa so postale prijetno tople. Zanimivo je bilo tudi to, da so nam vsak dan sobarice zamenjale brisače, pomile tla in izpraznile smeti. Poleg nastanitve smo imeli tudi prost vstop v telovadnico/fitnes in plavalni bazen.«
4. Kakšni so vajini plani za prihajajočo sezono?
Simon: »Prihajajoča sezona bo sigurno ena izmed bolj pestrih, če ne celo najbolj. V planu je nastop na dveh največjih štafetnih preizkušnjah v tujini, Jukola in 10mila. Poleg trening kampov v sklopu zveze in kluba pa planiram še nastop na Univerzitetnem prvenstvu v Švici.«
Mark: »V prihajajoči sezoni planiram kar nekaj tekem na severu. Prve se začnejo že konec marca. Med večjimi tekmami v letošnji sezoni sta zagotovo štafetni tekmi 10mila in Jukola, za kateri trenutno namenjam največ časa in treninga.«
5. Kakšna je bila vajina celotna izkušnja in ali sta zadovoljna z iztekom priprav?
Simon: »S potekom priprav sem zelo zadovoljne. En teden sem lahko v dobri družbi opravil veliko kvalitetnih treningov.«
Mark: »Zelo sem zadovoljen s pripravami, saj so naredile super uvod v novo leto. Sicer sem pričakoval, da bo na Portugalskem malo topleje (zjutraj so bile temperature še vedno okrog ničle), ampak to še vedno ni pokvarilo dobrega razpoloženja. Treningi so ponudili različne tipe prog, s katerimi sem lahko treniral različne tehnike orientacije. Upam, da v prihodnjem letu izvedemo nekaj podobnega.«
