Olimpijski duh se širi v Fieri. Mogoče bolj mednarodni in medkulturini, kakor olimpijski. S treninga domov so nas pozdravile škotske dude s poskočno melodijo, ki so spodbudile ploskanje in občudujoče vzklike, dekleta so v sosednjem hotelu odkrile vedno popularne Špance (to je po mojem mnenju res krivica, saj špansko govoreči fantje niso sami po sebi nič boljši od npr. slovensko govorečih; pa – saj sem se že navadil, kako je s Slovenkami, ko jim pogled uide čez mejo domovine).
Pred uradnim delom je bilo na zbirnem mestu kakor v mravljišču. Otročki so se najprej porazdelili po kontingentih nekje bližini svojih tabel in zastav. Na odhod »parade« smo čakali skoraj 1 uro, v tem času pa je bil čas za slikanje z Novozelandci, Škoti, Španci, Slovaki in še vsemi ostalimi. Čas je bil za razna skandiranja, poskakovanja in pesmi, mahanje z zastavami in zastavicami, slikanje z uradno maskoto tekmovanja, pokanje ušesnih bobenčkov z vuvuzelami in še kaj. Skratka, razvilo se je pravo mednarodno vzdušje z vso pisanostjo nacionalnih barv, navijaških navad, medsebojnim veselim druženjem. Ko je karavana krenila po ulicah Fiere, so jo pričakali domačini in navijači. Nad ponosnim izbruhom slovenskih narodnozavednih čustev v Italiji domačini niso odgovorili z nasiljem.
Otvoritvena slovesnost je bila »italijanska«, namenjena predvsem Italijanom samim. Napovedovalca sta eno piko svojih govorov prevedla v anglešino, prav posebej pa se potrudila nista. Še dobro, da so vsi udeleženci dojeli, kaj pomeni fraza: »Grande applauso.« Dolgovezni govori niso pripomogli k boljšemu vzudšju, je pa napovedovalka (kot z Berlusconijeve TV mreže) imela to lastnost, da smo si na njej lahko odpočili utrujene oči. Poleg tega pa nas je razveselil Stefano (ki je leta 1996 prodal 50.000 CD-jev) z novo o-uspešnico: »Running between the trees.« Vzkliki norih najstnic se se izvili tudi iz mojega grla.
Fotogalerija
Jutri nas čaka prvi tekmovalni dan: dolge proge. Otroci so prestrašeni in verjetno do ranega jutra ne bodo mogli zatisni oči.
