Orientacijski tek po estonskih gozdovih

Orientacijski tek po estonskih gozdovih

Naslovna slika
Naslovna slika

28. aprila v zgodnjih jutranjih urah se nas je nekaj čez trideset orientacijskih navdušencev iz Slovenije odpravilo na Svetovno šolsko prvenstvo v orientacijskem teku, ki je letos potekalo v Otepi v Estoniji. V odpravi nas je bilo tudi 11 mladincev iz Orientacijskega Kluba Azimut, ki smo se na to tekmovanje pripravljali celo sezono. Na prvenstvu je sodelovalo približno 600 osnovnošolcev in srednješolcev iz 23 držav.

Leteli smo z Dunaja in v Talin prispeli v zgodnjih popoldanskih urah. Nastanili smo se v hostlu v starem delu mesta in močan veter nas ni odvrnil od raziskovanja prestolnice, kar je bil odličen uvod v estonsko okolje in prihajajoče dogodivščine.

Naslednji dan smo se z avtobusom prepeljali do Otepe, kjer so nas naslednje dni čakale tekme. Otepää je majhno mesto na jugu Estonije, obkroženo s hribi in gozdovi. Območje je raj za ljubitelje narave, kar orientacisti zagotovo smo. Nastanili smo se v tipični estonski hiši ob majhnem jezeru. Ker ta dan še nismo imeli organiziranega programa, smo se sprostili, fotografirali in tekli do središča Otepee, ki je bilo od naše nastanitve oddaljeno le 15 minut hoje.

Dnevi, ki so sledili, so bili bolj orientacijsko obarvani. Na uradnem treningu smo se prvič seznanili s terenom in modro barvo na karti, ki je predstavljala močvirja, ki so nam bila do takrat neznana. Zvečer smo si ogledali uradno otvoritev prvenstva, na kateri je Slovenijo z nošnjo zastave ponosno zastopala Deja. Že na otvoritvi smo Slovenci pokazali, da se znamo zabavati in s petjem ter vriskanjem pritegniti pozornost.

V naslednjih dneh smo se udeležili tekem, ki sta bili glavni namen našega potovanja. Najprej smo se soočili z dolgo progo, ki je potekala po močvirnatem območju s številnimi hribi in različno gostim gozdom. Pred tekmo smo bili na trnih in vsak je pri sebi razmišljal o svojih zmožnostih, ciljih in ambicijah. Ob morju nasvetov in navodil je bilo najbolj učinkovito to, da smo se umirili in preprosto uživali. S svojim nastopom ni bil nihče popolnoma zadovoljen, vendar smo bili enotnega mnenja, da nam je tekma kljub manjšim napakam dobro uspela. Obljubili smo si, da bomo na naslednji tekmi skušali svoje rezultate izboljšati.

Pred tekmo srednje dolžine nam je skrbi povzročala slaba vremenska napoved. Skrbela nas je prehodnost močvirnatega terena, ki je predstavljal precejšen del karte. Prvi jutranji prizor je bil zimsko idiličen – naletavanje snega je bilo veliko nasprotje toplega spomladanskega vremena ob našem prihodu. Ker je bil led že prebit, je bila zame tekma srednje dolžine nekoliko manj stresna. Celotna ekipa je bila z rezultati bolj zadovoljna.

Dan, ki je bil posvečen spoznavanju estonske kulture in kultur narodov, ki so se udeležili svetovnega prvenstva, je bil prijeten odmor med tekmami. Slovenci smo se predstavili s tipično kulinariko, skupaj z drugimi pa smo tudi zaplesali na poskočne ritme Na Golici. Prijeten je občutek, ko veš, da si svojo državo in regijo dobro predstavil.

Že dan pred prijateljsko tekmo so nas razdelili v trojice, mešane po spolu, sposobnostih in narodnostih. Naša naloga je bila, da v množici orientacistov najdemo svoje sotekmovalce in se naslednji dan na tekmo taktično pripravimo. Moja sotekmovalca sta bila Lidia s Poljske in Jonas iz Belgije. V cilj trojica vedno priteče skupaj  in tekmovalci se držijo za roke. Ta tekma je bila res prijetna, saj je temeljila na bistvenih vrednotah orientacistov – prijateljstvo, pomoč, druženje, kolegialnost in skupno gibanje v naravi.

Svetovno prvenstvo nam bo ostalo v zelo lepem spominu. Po najboljših rezultatih sicer nismo posegli, smo pa doživeli veliko lepega, stkali nova prijateljstva in še bolj vzljubili orientacijo.

Zala Serženta Seljak

nedelja, 12.05.2019