Valentin je pripadnik obsežne generacije cerkljanskih orientacistov, ki so konec osemdesetih let povsem zasenčili vse ostale športne in mladinske dejavnosti v Cerknem. Želi so uspehe doma in v tujini. Prvi v Sloveniji so kot mladinci resneje trenirali. Takratni orientacisti so se v zadnjem desetletju porazgubili, le tu in tam smo še videli kakšnega. Letos pa se jih je nekaj vrnilo v klub. Med njimi Valentin Eržen, ki ravno v trenutku objave tega intervjuja besno premaguje godoviške vrtače na enem pogostih treningov v zadnjem času.
Z orientacijo se je začel ukvarjati v prvem razredu osnovne šole. Leta 1987 – pri sedmih letih, ko se je orientacijski tek v Sloveniji šele začel razvijati. Prvo tekmo je odtekel v Cerknem za Pokal Porezna na črnobeli karti Lamek (ki jo je zrisal Damjan Čelik). Tudi treniral je največkrat na tej karti, in sicer pod vodstvom Aljoše Primožiča (Šolja), v zimskem času pa v telovadnici OŠ Cerkno. Treniral je vse do leta 1998, nekaj tekem pa je odtekel še v letu 2000. Na edini tekmi leta 1999 – na državnem prvenstvu v šprintu – se je odrezal z zmago in naslovom državnega prvaka.
Kaj je botrovalo tvoji skoraj 10-letni odsotnosti z orientacijskih tekem oz. kako to, da si mnoge spremljevalce OK Azimut razveselil s tem, da si se letos spet priključil klubu?
Ja, res je, da se kar debelih 10 let nisem udeležil nobene tekme in sploh se ne spomnim, zakaj sem prenehal. Vsaj nekega tehtnega razloga ne najdem. Mogoče je še najbližje resnici, če rečem: MLADOST JE NOROST! Sem pa že pred kakšnim letom premišljeval, da bi ponovno začel, pa se nekako potem nisem odločil. Potem pa sem dobil preblisk, ko sem videl zanimiv članek »100 ČLANOV OK AZIMUT« in sem se brez oklevanja prijavil na prvo tekmo.
Že na prvih treh tekmah si opozoril nase. Bil si najboljši Slovenec v kategoriji M21B na Lipica Open in razred zase na tekmovanju za pokal 3 dežel v Italiji v svoji kategoriji. Kako se počutiš po 10 letih na orientacijski karti?
Če bi bolj poznali mojo zgodovino v klubu, potem verjetno ne bi bilo nič nenavadnega tudi dogajanje v Lipici in moram priznati, da tudi na klubski strani pri zgodovini ni o meni nič napisanega, kar me je malce motilo na začetku. Vendar pa moji rezultati govorijo sami zase.
Na karti se počutim fenomenalno in tudi po 10 letih se na terenu odlično znajdem, saj mi je večina orientacijskega znanja ostala, le kondicijsko nisem pripravljen, kar pa se pozna na času. Na prvi tekmi sem bil zelo presenečen, da na takem terenu (kraškem, z veliko detajli, op. a.) še vedno lahko dobro tekmujem. Tehnika mi ne dela težav, le zbranost in oceno pretečene razdalje moram še izpopolnit, kar se je tudi v Lipici pokazalo za kritično, saj sem bil po treh kontrolnih točkah še vedno med prvimi tremi, nato pa sem namesto na KT4 tekel na KT5! Drugače pa res - fenomenalno!
Zadnje čase nekateri sledimo tvoji orientacijski navdušenosti. Spremljaš treninge in rezultate nekaterih najboljših italijanskih tekmovalcev (Tenani, Seidenari), nekoč si v gozdu srečal tudi Thierryja Gueorgioua. Lahko poveš kaj več o teh izkušnjah?
Čeprav sem bil 10 let odsoten »s scene«, sem vedno spremljal dogajanje v orientaciji v Sloveniji in tudi po Evropi in na svetovnih prvenstvih, kjer je dominiral Thierry G., ki je pomojem posebna vrsta nezemljana. O njem ni več kaj napisati, res je najboljši in že kot mladinec je bil izvrsten v tehniki, da teka ne omenjam! Sem pa imel čast z njim odteči oz. »se šlepati« celo eno etapo. Moram pa omeniti še enega prijatelja, ki prihaja iz Italije, in sicer Alessio (Tenani, op. a.), ki je sedaj eden najboljših pri sosedih. Skupaj smo tudi tekli na Cerkno Cup, vendar sem bil jaz takrat v nižji kategoriji (enkrat M16, M18). On je odličen primer, kje so Italijani naredili preskok v tem športu, saj smo se takrat mi lahko povsem enakovredno kosali z njimi. Recimo Matjaž Kerčmar je bil povsem enakovreden Tennaniju!
Kateri so bili tvoji največji uspehi v preteklosti?
Na mednarodnih tekmovanjih sem bil leta 1998 recimo drugi v svoji kategoriji na močni konkurenci takratnega Cerkno Cupa. Na Hrvaškem sem se kot mlajši mladinec pogosto uvščal na stopničke. Do leta 2005 sem imel najboljši slovenski rezultat mladinskih svetovnih prvenstev (JWOC) – 85. mesto na klasiki (dolgi razdalji, op. a.) v Reimsu, Francija. Takrat me je prehitel Jaka Piltaver, danes pa je slovenske uvrstitve krepko popravil Tibor Mrak, ki je bil lani na sprintu v Italiji 53., prav tako pa ima Tibor iz Italije odlično 72. mesto na dolgi razdalji, pa tudi on je še 2 leti mlajši od konkurentov. Na Evropskem prvenstvu za mlajše mladince EYOC 1996 v Avstriji imam v spominu, da sem se uvrstil do 15. mesta, vendar uradnih rezultatov ne najdem. Tudi to je eden najboljših slovenskih rezultatov.
Osvojil sem 10 naslovov državnih prvakov. Največ mi pomenijo naslovi, ki sem jih kot 15 letnik osvojil v kategoriji do 20 let. S komaj dopolnjenimi 15 leti sem recimo zmagal na štafeti v Kostanjevici, leto kasneje sem osvojil tudi drugo mesto na članski štafeti, ko sem senzacionalno predal prvi (pred Lebarjem). Zadnji naslov dražavnega prvaka sem dosegel v šprintu leta 1999, bil pa sem tudi trikratni šolski državni prvak v srednji šoli.
Na katerih velikih tekmovanjih si nastopil kot član reprezentance Slovenije?
Za reprezentanco sem nastopil leta 1996 v Celovcu na Evropskem prvenstvu za mlajše mladince (EYOC) in leta 1998 na Svetovnem mladinskem prvenstvu – JWOC – v Franciji (Reims).
Kako ste trenirali v tistih časih?
Najprej smo trenirali na črno-beli karti brez kontrolnih točk. Nadomeščali so jih listi papirja, na njih pa kode - največkrat številke. Nato na karti Rajda pa na karti Cerkno. Imeli smo tudi ruskega trenerja, ki je takrat predvsem risal karto Hotedršica, če se prav spomnim. Njegovi treningi so mi ostali v spominu predvsem, ko sem se prvič seznanil s tekom po koridorju (samo ozek pas proge, ki povezuje kontrolni točki, je izrezan iz karte, ostalo je »belo«). Med počitnicami smo imeli kar dva treninga dnevno (zjutraj - popoldne), kar se ni zgodilo nikoli prej in niti potem. Zima pa nas je potisnila v telovadnico, kjer smo skrbeli predvsem za kondicijo in res smo bili »natrenirani«.
V orientaciji se je verjetno marsikaj spremenilo v zadnjih letih. Kako ti dojemaš te spremembe?
Ja v orientaciji se je res veliko spremenilo in to na bolje. Za primer vzemimo SportIdent, ki je dobesedno revolucija, čeprav je k nam prišel z nekaj leti zamude. Pa vendar nudi veliko pri samem tekmovanju, kot tudi pri vmesnih časih in nato posledično pri analizi. Takšnega pristopa nisem poznal, vedno sem se lahko obrnil zgolj in samo na svoje vmesne čase in nisem imel primerjave s sotekmovalci. Sem pa na račun sistema SI imel težavo na Lipici, ko sem bil pri prepogibanju karte nezbran in sem po pomoti izpustil KT4. Zmoto sem opazil šele pri preverjanju opisov kontrolnih točk. Kaj takega se prej ni moglo zgoditi, saj je odtis na kontrolnem kartončku jasno pričal o tem, kje si že bil.
Kakšni so tvoji načrti za to sezono?
Za to sezono nimam posebnih načrtov. Na vsaki tekmi bi se rad kar najbolje odrezal. Sem pa letos namenoma izbral kategorijo M21B, pa ne zaradi rezultatov, ampak predvsem zaradi kondicije oz. dolžine proge in ravno tu sam pogrešam razcep kategorije M21A na kratke in dolge kot imajo to v Avstriji saj je B kategorija tehnično precej manj zahtevna za v A pa ni kondicije.
Ali si tudi ti "bodoči klubski prvak"?
»Hahahahaha, use bom pustu za saba :), če bo na Vojskm pa sploh!«
