Konec junija … Zunaj čisto rahlo pihlja. Cerkljanska kotlina se koplje v poletnem soncu. Spokoj počitnic je v zraku. V tem čudovitem ambientu smo se pogovarjali s Klemenom Kendo, novim klubskim prvakom, bodočim klubskim prvakom, predsednikom kluba, zmagovalcem super 5-ke, letošnjim mistrom Hurikanom in članom zmagovalne štafete na pokalu ex-YU (bivše Jugoslavije).
Vrhunska družba je bila uredništvu v čast.
Torej, da kar udarim, kako ti je uspelo, Klemen?
Torej, spoštovano uredništvo. Prvič – jaz sem klubski predsednik in klubski prvak in še tistih par naslovov imam zadaj. Drugič – sem že zrel moški in še kaj bi se našlo. Predlagam, da še enkrat začneš!
Se ponižno opravičujem, gospod predsednik. Naj Vam kar zastavim prvo bistveno vprašanje. Kako Vam je uspelo postati klubski prvak?
No, saj se le učiš.
Biti klubski prvak OK Azimut ni toliko stanje telesa, kakor je to stanje duha. Ker s srcem živim orientacijo in ker že dalj časa velja reklo »OK Azimut – to sem jaz«, je povsem samoumevno, da mi nihče ni bil kos.
Ste se vseeno tudi telesno kaj pripravljali?
Bolj bi rekel, da so bile priprave taktične. Organizacijo prvenstva sem zaupal g. Hribarju, ki se je z meni všečno progo izkazal na pokalu ex-YU, temeljito sem preučil taktike g. Jazbarja in g. Močnika. Z datumom tekmovanja sem izločil glavnega konkurenta g. Pretnarja (oz. ga je izločil kar g. Poljanšek, ki bi očitno rad imel status klubskega predsednika z uporabo zgoraj omenjene parole, vendar nekako nima dovolj jajc, da bi to tudi v resnici izvedel). Ker sem si sam pridno pomagal, mi je na pomoč priskočil še g. Bog, ki jo je zagodel omenjenemu g. Poljanšku. Nemara pa je tu šlo samo za »sve se vraća, sve se plaća«. Poleg tega sem 14 dni pred prvenstvom zaigral hude bolečine v križu, tako da sem se na prvenstvo pripravljal predvsem v postelji in s počitkom.
Pred samo tekmo?
Ura in pol spanja. Nemara zaradi živčnosti. Sem se pa že dan prej že oblekel v klubski dres in v njem legel spat, da sem se še enkrat združil z duhom Azimuta. Premeditiral sem zmago naslednjega dne in to je bilo to. Na prizorišču sem bil sicer najprej prepričan, da mi je zmaga ušla in sem že skoraj stavil na Močnika. Novica o odsotnosti Poljanška pa je obrnila jeziček na tehtnici in v tistem trenutku sem vedel, da bom klubski prvak.
Ste imeli na tej poti kakšnega vzornika?
Ne ravno vzornika, bolj svetlo lučko v večni temi. Namreč, to je bil Jožko Jazbar.
Vas je vodila njegova sposobnost, vztrajnost in smisel za orientacijo?
(smeh) … (še smeh) Jazbarjev smisel za orientacijo je današnje Idrijčane vodil v prazgodovini, ko so se hoteli naseliti v prikupni Cerkljanski kotlini. Skratka, narobe ste me razumeli. Vodila me je ta misel: »Če je Jazbarju uspelo biti klubski prvak, potem klubski prvak lahko postane kdorkoli.«
Govori se, da je bila tekma zrežirana. Namreč, prva tri mesta ste zasedli trije vodilni člani izvršnega odbora kluba. Ste članom naročili, kako hitro naj tečejo?
Tekma je bila seveda poštena, saj sem tako dober, da mi ni bilo potrebno poseči po drugih inštrumentih. Vsekakor pa bi v ciljnem finišu, če bi me Jazbar zaradi kakšne nesreče prehitel, uporabil institut klubskega predsednika v lastno korist.
Kaj pa Vaša preteklost na klubskih prvenstvih?
V kategoriji A je bila vse prej kot rožnata. Na prvih štirih prvenstvih (od 2002 do 2005) sem se vztrajno uvršal na praktično zadnja mesta. Na Vojskem leta 2004 sem bil celo čisto zadnji. Ko pa sem se vpisal med slovensko elito v letu 2006 in se pričel pripravljati tudi na Svetovno univerzitetno prvenstvo, sem znatno napredoval in od leta 2006 dalje na prvenstvu nisem bil slabši kot 3.
Kakšni so plani za naprej?
Glejte, dosegel sem v tem klubu praktično vse, kar se je doseči dalo. Trenutno sem v fazi ustanavljanja lastnega kluba (OKG), za katerega bom prvič nastopil že na OO.cup/2010. Skratka – OK Azimut zapuščam v soju žarometov in večne slave. Pred odhodom bom poskrbel ša za to, da bo moje ime z zlatimi črkami zapisano na prehodnem klubskem pokalu.
Še zadnje sporočilo članom kluba?
Zelo sem razočaran, da me praktično NIHČE v točkovanju super 5-ke že nekaj let ni postavil na mesto klubskega prvaka. Tudi to govori v prid odločitvi, da zapustim klub. Poleg tega je bilo to moje 10. klubsko prvenstvo in končno sem presegel razočaranje, ki mi ga je takratno vodstvo na morejm prvem prvenstvu pripravilo.
Na svoji drugi orientacijski tekmi (prvem klubskem prvenstvu) so me namreč kljub osvojenemu drugemu mestu v kategoriji B nekateri (op. i. Silvij Močnik, Grilčeva ul., Idrija) člani takratnega vodstva izločili z zmagovalnega podija, češ da nisem član kluba. Samo železna volja me je vodila k nadaljevanju orientacijske kariere in vesel sem, da sem tokrat omenjenega orientacista porazil na najprestižnejši tekmi leta. No, saj sem ga porazil tudi zadnjih 5 let, ampak ta zadnja absolutna zmaga je bila od vseh najslajša.
Skratka - kadrujte novega predsednika. Čimprej!
